Prostovoljno gasilsko društvo Teharje. Že od leta 1921

Zgodovina

Od 1921 do 2011

Teharje se posredno v pisnih virih omenjajo prvič že v 12. stoletju, ko so grofje Vovbrški poročali o sodnem uradu v tej vasi. Ime vasi naj bi izviralo iz nemške besede Teich (ribnik) in je povezano z dejavnostjo, ki se je na tem območju odvijala v času prvih omemb. Naši predniki – imenovani Tajherji – so na območjih današnje Blagovne in Proseniškega izsuševali močvirja, s tem pa pridobivali nove obdelovalne površine, ki so jim omogočale preživetje. Ime delavcev je tako postalo ime vasi, v kateri so Tajherji živeli in danes predstavlja predmestje tretjega največjega slovenskega mesta – Celja. Teharska krajevna zgodovina je bogata in tesno povezana s Celjskimi grofi. Po legendi naj bi Ulrik II. zalezoval teharska dekleta, s čimer se niso strinjali teharski fantje, ki so se uprli in ga na enem od nočnih pohodov ujeli, pridržali ter ga želeli javno osramotiti. Ker Ulrik ni hotel omadeževati svojega imena, je Teharčanom ponudil odkupnino, a je ti niso sprejeli, dokler se niso dogovorili, da jih grof poplemeniti in jim iz svojega grba podeli dve zvezdi. S tem dejanjem so si Teharčani pridobili svoboščine, ki jim jih po izumrtju Celjskih grofov še enkrat 25. maja 1537 potrdil nadvojvoda Ferdinand. V spomin na ta dan je 25. maj praznik Krajevne skupnosti Teharje. Večino slovenskih vasi so sestavljale lesene hiše, pokrite s slamo ali s skodlami in obkrožene z mnogimi vnetljivimi materiali, ki so mnogokrat povzročili požare različnih razsežnosti. Pogosto so posamezne vasi zgorele do tal, pred požari pa niso bile imune niti Teharje. Obramba pred požarom in ohranitev premoženja je bila prepuščena prebivalstvu samemu, zato so razmere prebivalce prisilile, da so začeli razmišljati o organizirani obrambi pred požari.

Na Teharjah so želje postale resničnost poleti 1921, ko je skupina vaščanov ustanovila prostovoljno gasilsko društvo. Ustanovni odbor so sestavljali načelnik Zdravko Jančigaj in odborniki M. Stojan, J. Cajhen, I. Bucej, I. Toman, I. Jošt, I. Koštomaj, F. Dimec, Š. Stojan ter I. Vrečko. Pridružili so se še drugi, tako da je bilo na ustanovnem zboru prisotnih 24 članov.

Na ustanovni občni zbor teharskega gasilskega društva je Gasilska župa Žalec poslala naslednje zastopnike, in sicer g. Gologranca, g. Sodina, g. Dečmana in g. Pušnika. Novoustanovljeno društvo je pričelo zbirati sredstva za nabavo gasilske opreme in brizgalne. Občina Teharje je priskrbela staro ročno brizgalno, ki pa je bila neprimerna za gašenje požarov. Člani so zato sprejeli sklep, da se nabavi nova ročna brizgalna Smekal-Praga, prav tako pa so pričeli razmišljali o ustreznem prostoru za gasilski dom, saj prostor v stari občinski hiši, ki so ga uporabljali za shrambo, za to ni bil primeren. Leta 1928 je Občina Teharje odkupila od g. Osvaldiča hišo, v kateri ima gasilsko društvo prostore še danes, in jo dodelila društvu. Leta 1931 je društvo nabavilo prvo motorno brizgalno Rosenbauer 600. Med II. svetovno vojno je društvo vodil takratni teharski župan g. Lajtner. Društvena dejavnost je sicer v času vojne močno upadla, vendar ni povsem zamrla. Vojna je zahtevala žrtve tudi med teharskimi gasilci. Na domačem pragu sta bila ustreljena Franc in Karl Gorišek, neznano kje pa Ivan Ribič. Po letu 1945 so se zbrali člani, pregledali zapuščino in pričeli z novim poletom skrbeti za inventar ter opremo. Vodenje društva so prevzeli mlajši, in sicer I.Kamenšek, F. Renčelj, A. Obajdin, F. Žohar in A. Volmut. Društvo je v tem času napredovalo, saj je postalo bogatejše za prvi avto, stari vojaški sanitetni Chevrolet, ki so ga gasilci preuredili v moštveno vozilo s prikolico za motorno brizgalno in orodje. Člani so uspešno opravljali naloge, s katerimi so se spopadli in so tako npr. ob poplavi leta 1954 rešili več ton pšenice in moke v Pocajtovem mlinu, leta 1958 pa pomagali pri gašenju velikega požara v Stolarni. Razsežnosti požarov so pokazale, da je na Teharjah potrebno zagotoviti dodatno oskrbo z vodo, zato so gasilci zgradili dva požarna bazena na Teharjah in v Bukovžlaku. več >